HRANA

Kaj je kompulzivo prenajedanje?

Kompulzivno prenajedanje je motnja, ki se kaže z epizodami intenzivnega prenajedanja, ki ga oseba ne more nadzirati. Količina zaužite hrane je ogromna, včasih celo dva- do trikrat večja od običajne. Hranjenje je hitro, hlastno in nenadzirano. V nasprotju z bulimijo mu pozneje ne sledijo ukrepi, ki naj bi preprečili pridobivanje telesne teže.

​

Zgodba:

Kaj doživlja človek s kompulzivim prenajedanjem? 

»Začelo se je pred dvema letoma. Vse življenje sem bil izredno športno dejaven. Ukvarjal sem se s tekom, košarko in plavanjem, tudi tekmovalno. Nikoli nisem imel težav s prenajedanjem. Ko sem odraščal, sem imel prej kak kilogram premalo kot preveč, šport pa mi je prinesel kar nekaj mišic. Zlasti v letih, ko sem treniral plavanje, sem veliko jedel, saj sem potreboval obilo energije, vendar so bili moji obroki količinsko normalni. 

Ko sem odšel na študij, me je dekle, ki je ostalo v domačem kraju, zapustilo. Zaradi izgube sem zelo trpel, po več dni skupaj nisem jedel, saj sem zaradi bolečine in obupa povsem izgubil tek. Minilo je pol leta, preden sem spet začel uživati ​​v hrani. Prijatelji iz študentskega doma, ki jih je takrat že skrbelo za moje zdravje, saj sem precej shujšal, so spodbujali moje veselje do hrane. Ni mi prišlo na misel, da bi lahko velike količine hrane slabo vplivale na moje telo, saj še nikoli nisem imel nobene težave. Toda če sem iskren, se je moje prenajedanje začelo prav na tej točki. 

Jedel sem brez premora, eno vrsto hrane za drugo, dokler me ni zabolel trebuh. Včasih sem imel občutek, da mi bo počil želodec. Takrat sem se spraševal, kaj, za vraga, me je obsedlo, da tako pretiravam. 

Prenajedanje se je začelo iz dolgčasa, pozneje pa sem se prenajedel vsakič, ko sem bil žalosten, osamljen, v stresu, razočaran, jezen … Pravzaprav sem ob vsakem neprijetnem čustvu izgubil nadzor nad sabo. Izbruhi prenajedanja so se nadaljevali, posledica pa je, da se je moja telesna teža v dveh letih skoraj podvojila. Občutek imam, da se povečuje iz tedna v teden. Ko sem se zadnjič tehtal, se je kazalec ustavil pri skoraj 120 kilogramih, od takrat pa si nisem več upal stopiti na tehtnico. Celo pri mojih 190 centimetrih je to odločno preveč. 

Moje prehranjevanje je postalo povsem kaotično, niha iz skrajnosti v skrajnost. Včasih se mi uspe zadrževati in po nekaj dni zapored ne zaužijem niti grižljaja hrane, še večkrat pa pogoltnem vse, kar se mi znajde v vidnem polju. Ogromno denarja sem že zapravil za različne dietne izdelke, s katerimi se skušal nezdravo hrano zamenjati z bolj zdravo. Rezultat tega je bil, da sem se le še bolj redil. Nič čudnega, če pa sem v enem dnevu pojedel tedensko zalogo dietnih obrokov. Na koncu sem obupal in raje pojedel nekaj hamburgerjev. 

Zdi se mi, da celo rekreacija, v kateri sicer resnično uživam, deluje prav nasprotno, kot bi pričakoval. Po dobri vadbi grem domov in mislim, da lahko pojem kar koli in kolikor si želim – z vadbo sem vendar pokuril veliko maščobe. Nadaljevanje si lahko predstavljate. 

Počutim se čisto izgubljen in popolnoma brez nadzora, toda najbolj me moti zavedanje, da je to samo navada in nekaj, kar počnem, da bi pomiril neprijetna čustva. Ko vsakič znova spravim vase vso to hrano, se resnično počutim, kot bi bil omamljen. Hrana deluje kot pomirjevalo: pomiri, otopi občutke in čustva, ublaži bolečino. Pozabim na vse svoje težave, na svojo osamljenost, na tesnobo, ki me nenehno preplavlja, na strah in živčnost zaradi izpitov, pa tudi na žalost. Nobenega od tistih težkih, mučnih občutij ni več, morda me boli želodec, toda to je nepomembno v primerjavi s tem, kar me teži v notranjosti.  

Toda kaj, ko me čez čas, ko začne učinek te droge popuščati, postane tako strašno sram. Počutim se grozno, saj sem izgubil ves nadzor nad sabo. Potem se priplazi tesnoba, ki vse bolj narašča. Jem tudi takrat, ko sem že popolnoma poln. 

Za pozno kosilo sem jedel testenine, ki so me za nekaj časa napolnile. Ko so moji predlagali, da bi šli večerjat, sem bil še vedno sit. Odšli smo v mojo najljubšo restavracijo in naročili mojo najljubšo hrano. Pojedel sem dve predjedi, veliko porcijo pečenke s praženim krompirjem, nato še dva kosa zavitka, čeprav sploh nisem bil lačen, vendar sem se počutil, kot da ne bo več druge priložnosti za večerjo, če to izpustim! Potem smo doma gledali film, in čeprav sem bil še vedno presit, sem zraven jedel okusno pokovko, ki jo je mama pripravila za »domači filmski večer«. Po koncu filma sem v hladilniku našel ostanke govedine od včerajšnjega kosila – ko sem jih pojedel, skorajda nisem več mogel dihati. Zdaj me je sram, saj takrat, ko sem začel jesti in jesti, sploh nisem bil lačen.« 

 

Simptomi:

Prenajedanje, hlastno goltanje hrane, depresivnost, potreba po ugajanju, občutki krivde in gnusa, ogromni obroki hrane, tesnoba, nizko samovrednotenje, skrivno hranjenje, izguba nadzora nad prehranjevanjem, socialna izoliranost. 

 

Statistika:

• 0,7 – 4 % med splošno populacijo; 

• ženske so 1,5-krat bolj nagnjene k tej motnji kot moški; 

• med osebami, ki so se udeležile programov za kontrolo teže (hujšanje), jih ima od 30 – 50 % to motnjo. 

• 0,7 – 4 %  (v skupnosti). 

 

Miti:

• Prenajedajo se samo najstnice. – Ne drži, povprečna starost ob nastopu te motnje je 25 let. 

• Kompulzivno prenajedanje je redka motnja. – Nasprotno, kompulzivno prenajedanje je najpogostejša motnja hranjenja. 

• Izguba teže bo rešila težavo s kompulzivnim prenajedanjem. – Spremenjena teža je zgolj simptom pravih težav 

 

Zdravljenje oziroma pomoč:

Poudariti velja, da je treba kompulzivno prenajedanje obravnavati kot motnjo; usmerjanje na debelost kot središčno težavo ni primerno.  

Poleg zdravil je nujna vključitev v psihoterapevtsko obravnavo, ki pomaga pri reševanju težav v doživljanju samega sebe ter pri gradnji boljše čustvene regulacije in nadzora nad impulzi.  

Podoben učinek kot zdravila – hitra ublažitev simptomov, le da brez neželenih učinkov – imajo tudi druge terapevtske tehnike, denimo medicinska hipnoza, ki jo je mogoče priključiti dolgotrajni psihoterapevtski obravnavi. 

Simptome lahko v določeni meri lajšajo tudi metode samopomoči  (skupine za samopomoč), predvsem pri šibki in srednje močno izraženi motnji.

​

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Viri:

http://www.svetovalnicamuza.si/Motnje_hranjenja.html

https://www.psihoterapija-ordinacija.si/dusevne-motnje/motnje-hranjenja/kompulzivno-prenajedanje